Omemba: Pavle Ravnohrib

»Kamorkoli greš, maska na faci je ...«

»Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za strahove v nas, vendar so hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu predora.«

»Počasi se sprehodi proti mikrofonu, z rokami v poševnih sprednjih žepih, palca kažeta drug proti drugemu. Ko začne brati, se mu kolena upognejo, desnica zaniha naprej in nazaj – kot neandertalcu, ki si čestita, ko je vrgel prvi kamen.«

»Z veseljem, reče ta in si ne da besede vzeti. Znam peči, kuhati in pražiti pa tudi cvreti, a če povem popolnoma odkrito, od vsega znam najbolje speči pito.«

»Priznam: težko pišem. Le jecljam. Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik, profesor verza. Bilo bi me sram, če bi študentje vedeli. A dotik peresa in papirja me paralizira. Nerodno raste pesem iz tišine.«

»… in dnevikiv predzgodovini žgali so nas kot raneglej! kako skopne... stvari kismo jih cvet imenovali ob mrtvem viru zelene.«

»Darinka v družino, ki deluje kot enota, morda družba v malem, vstopi kot posameznica.«

»Prav ta družbeno določeni ideološki kontekst skupnosti, v katero se Darinka omoži, je tisto, kar ji živeti po svoje preprečuje – kjer je enotnosti preveč, bosta individualnost in avtentičnost navadno smatrana kot invazivna.«

»Interpretacija Šeligove drame naslavlja posameznika, razpetega med samosvojostjo in željo po življenju v skupnosti, ter v ospredje postavlja prav vprašanje zmožnosti živeti sebe oz. svoje telo, ne da bi posegali v življenje oz. v telo drugega, ter žrtve, ki jih odločitev za avtentičnost navsezadnje terja.«

»Darinka kot nosilka magičnega in nenavadnega odvrže stoično držo 'lika brez konflikta' ter izrazi svojo (sicer še vedno predvsem nenasilno) željo po tem, da bi živela v skladu z lastnimi vrednotami, tudi hotenji.«

»prevzamejo«